Ambulanta za zdravljenje debelosti
Se borite s prekomerno telesno težo? Ste poskušali z dietami, ki niso bile uspešne, ali šele zbirate voljo za začetek hujšanja? Se sprašujete, ali je zdravljenje debelosti z zdravili primerno za vas?
Debelost je veliko več kot le zadrega, ko iščete višjo konfekcijsko številko oblačil ali v kruto osvetljenih kabinah izbirate kopalke. Pomembno je vedeti, da debelost ni zgolj posledica pomanjkanja volje ali osebne izbire.
Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1997 debelost opredelila kot kronično bolezen (WHO, 2000).
Prekomerna telesna teža pomembno poveča tveganje za razvoj številnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen in nekatere vrste raka. Povezana je tudi z večjim tveganjem za presnovni sindrom, dislipidemijo, možgansko kap, nealkoholno zamaščenost jeter, gastroezofagealno refluksno bolezen, spalno apnejo, astmo, neplodnost, osteoartritis, depresijo in druge resne bolezni.
Priznanje debelosti kot kronične bolezni je ključni korak pri zagotavljanju ustrezne obravnave in zdravljenja ljudi z debelostjo. Zdravila za zdravljenje debelosti so namenjena posameznikom, pri katerih je debelost že povzročila bolezenske spremembe, ter tistim, pri katerih sprememba življenjskega sloga ni prinesla ustreznih rezultatov in imajo povečano tveganje za razvoj drugih kroničnih bolezni.
Zdravila za hujšanje so vedno del celostnega pristopa k zdravljenju debelosti. Delujejo na presnovne in hormonske poti ter tako pomagajo zmanjševati apetit, povečujejo občutek sitosti, zmanjšujejo nenehne misli in hrepenenje po hrani ter lahko upočasnijo praznjenje želodca.
Uporabljajo se pod zdravniškim nadzorom, da izguba telesne teže poteka čim bolj varno in ob ustreznem strokovnem spremljanju.
Nekatera zdravila za zdravljenje debelosti se uporabljajo v obliki podkožnih injekcij enkrat tedensko. Delujejo na receptorje hormonov, ki sodelujejo pri uravnavanju apetita, občutka lakote in sitosti ter presnovnih procesov v telesu.
Stranski učinki so večinoma prehodni in se najpogosteje kažejo kot slabost, bruhanje ali driska. Redkeje se lahko pojavijo tudi resnejši zapleti, kot sta akutno vnetje trebušne slinavke ali akutno vnetje žolčnika, zlasti pri ljudeh z obstoječimi žolčnimi kamni.
Diagnozo debelosti postavimo, ko indeks telesne mase (ITM) znaša 30 kg/m² ali več.
Kategorija prehranjenosti – ITM (kg/m²)
Premajhna telesna teža: < 18,5 Normalna telesna teža: 18,5–24,9 Čezmerna telesna teža: 25,0–29,9 Debelost: ≥ 30 Debelost razreda I: 30,0–34,9 Debelost razreda II: 35,0–39,9 Debelost razreda III: ≥ 40
Ker smo ljudje različno grajeni in imamo različen delež mišične mase, ITM včasih ni dovolj za natančno opredelitev debelosti.
Debelost je kronična bolezen, pri kateri prihaja do prekomernega kopičenja maščobnega tkiva. Ocenjujemo ga lahko z meritvami obsega pasu in bokov ter z izračunom razmerja med pasom in boki oziroma med obsegom pasu in telesno višino. Delež in razporeditev maščobnega tkiva lahko dodatno ocenimo tudi z bioimpedančno analizo ali preiskavo DEXA.
Maščobo, ki se nabira v trebušni votlini, imenujemo visceralna maščoba. Povezana je s povečanim tveganjem za razvoj presnovnih bolezni ter bolezni srca in ožilja. Količino visceralne maščobe lahko okvirno ocenimo z meritvijo obsega pasu ter izračunom razmerja med obsegom pasu in bokov oziroma med obsegom pasu in telesno višino.
Tveganje za razvoj bolezni je povečano pri naslednjih vrednostih:
Obseg pasu Ženske: ≥ 88 cm Moški: ≥ 102 cm
Razmerje pas–boki Ženske: ≥ 0,80 Moški: ≥ 0,95
Razmerje pas–višina ≥ 0,5 za oba spola
Zdravljenje debelosti z zdravili priporočamo pri ITM ≥ 30 kg/m² ali pri ITM ≥ 27 kg/m², kadar so že prisotne spremljajoče bolezni, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak ali dislipidemija.
Zdravljenje pride v poštev predvsem takrat, ko ukrepi brez zdravil niso prinesli zadostnega učinka in je ob debelosti prisotno tudi povečano tveganje za razvoj z njo povezanih bolezni.
Pred začetkom zdravljenja opravimo temeljit pregled in meritve telesa.
Potrebujemo tudi laboratorijske izvide, ki praviloma ne smejo biti starejši od treh mesecev:
kompletno krvno sliko, sladkor na tešče, lipidogram, TSH, jetrne teste, ureo, kreatinin in elektrolite.
